Pogled podjetij na internet vsega – miti in resnice

Povzetek — Internet stvari nezadržno prodira v vse pore delovanja podjetij in v naša osebna življenja. Pri tem se podjetja in posamezniki stalno soočajo s prednostmi in pomisleki, ob tem pa je veliko neosnovanih in pretiranih pričakovanj. Na predavanju se bomo dotaknili nekaj najbolj pogostih pomislekov, ki ovirajo hitrejšo uvedbo interneta stvari v poslovanje podjetij, in načine za njihovo premagovanje. Senzorji na vseh stvareh, senzorji iz okolice, vse povezano, vpogled nadzornih IT sistemov v dejansko fizično stanje procesov, med sabo povezane naprave, deljenje podatkov. Ali je vse to res možno doseči, kaj podjetja navajajo kot ovire in kako jih premagujejo? Predavanje bo ponudilo vpogled v dejansko stanje v podjetjih in v dejanske projekte na področju interneta vsega, predvsem na področju industrije in oskrbovalnih verig.

Koncepti digitalizacije in četrte industrijske revolucije v zadnjih letih zavzemajo naslovnice tako strokovnih kot tudi poljudnih medijev. Vsi govorijo o digitalizaciji in o njenem vplivu na poslovni svet in se sprašujejo, kako bodo spremembe vplivale na naša življenja. Beseda digitalizacija je postala vsakodnevni del besednjaka podjetij, na to temo je bilo objavljenih veliko člankov in marketinških sporočil. Kaj pa se je v resnici spremenilo? Kaj so podjetja pridobila in kje se zatika?

Glavni elementi interneta stvari, ki je temelj digitalizacije in 4. industrijske revolucije, so senzorji, omrežja, podatkovna skladišča, algoritmi in roboti. Vsa ta tehnologija je pripravljena in na voljo za uporabo. Vendar se koncepti in internet stvari v poslovnem svetu še niso razširili toliko, da bi lahko bistveno spremenili poslovanje podjetij. Kaj je narejenega, kje se zatika in kaj moramo kot inženirji še narediti? Poglejmo glavne sklope, z močnim poudarkom na industrijskih podjetjih.

I. Senzorji, algoritmi in umetna inteligenca

A. SENZORJI

Najprej poglejmo področje zbiranja podatkov iz fizičnega sveta in njihovo hranjenje v virtualnem svetu.

Podjetja imajo v svojem poslovanju že vpeljane različne tipe senzorjev. V primeru oskrbne verige se preko črtne kode ali RFID že avtomatično zaznavajo premiki blaga in palet, podjetja sledijo svojim vozilom, beležijo temperature v dostavnih vozilih, skladiščih in poslovnih prostorih, prisotnost ljudi in zasedenost cest. Podatke iz senzorjev hranijo v svojih podatkovnih skladiščih. Vendar podjetja le redko delijo podatke, ki jih imajo v svojih skladiščih. Le v primeru podatkov o javni infrastrukturi so podatki na razpolago javnosti (primer DARS, ARSO). Pojavlja se vprašanje poslovne vrednosti vseh zbranih podatkov in podjetja ne vedo dobro, kaj naj naredijo z vsemi zbranimi in razpoložljivimi podatki. Pogosto niti ne vedo, kakšno bogastvo podatkov imajo shranjene v svojih podatkovnih skladiščih in kaj vse jim je na voljo. Po drugi strani pa se podjetja bojijo deliti te podatke, saj se zavedajo njihove vrednosti.

Mit št. 1: Podjetja so med sabo povezana v „internet podjetij“

Slišimo izjave, da naj bi bila podjetja med sabo intenzivno in avtomatsko povezana v t.im. internet podjetij. V resnici podjetja med sabo niso povezana na avtomatski način, da bi se podatki izmenjevali samodejno ali da bi si podjetja medsebojno gledala v podatke svojih partnerjev. Resnica je taka, da si podjetja podatke izmenjujejo „polavtomatsko“ in kampanjsko, šele ko je poslovni dogodek že nastal ali šele takrat, ko prejmejo zahtevek za neke podatke. In še to le v primeru, da je to nujno potrebno – bodisi zaradi predpisov bodisi zaradi pogodb s partnerji.

Zakaj je tako? Kot že rečeno, se podjetja zavedajo vrednosti podatkov, zato svojih podatkov niso pripravljena deliti. Hkrati ne zaupajo popolnoma v podatke, ki jih dobijo od drugod. Tretji problem pa je bolj tehničen in sicer v tem, da standardi za izmenjevanje podatkov še niso uveljavljeni in se morajo podjetja vsakič sproti dogovoriti, kako si bodo izmenjala podatke. Izmenjevalni formati za osnovne poslovne dogodke, kot so računi, naročila ali dobavnice, so sicer dogovorjeni in uveljavljeni. Formati za izmenjevanje podatkov o na primer proizvodnih kapacitetah ali o stanju zalog pa še niso uveljavljeni.

Kot primer dobre prakse lahko pomislimo na pošiljanje računov v Sloveniji. Računi so se digitalizirali šele takrat, ko je leta 2015 elektronske račune začela zahtevala državna uprava. Podobno napovedujem tudi za izmenjevanje drugih dokumentov: šele ko se bo pojavil nekdo zunanji, ki bo zahteval elektronsko izmenjavo poslovnih podatkov in za to predpisal določen format, bodo podjetja začela izmenjevati druge podatke, najprej bodo na vrsti naročila, nato dobavnice.

 Nasvet: pri izbiri in razvoju IT rešitev za izmenjavo podatkov uporabljajte standarde. Le tako bo povezovanje in izmenjevanje podatkov uspešno

Naslednji problem v poslovnem svetu je zaupanje v prejete podatke. Kako prejemnik ve, da so prejeti podatki pravilni in zaupanja vredni? Pojav tehnologije bločnih verig sicer rešuje problem verodostojnosti podatkov, vendar je ta tehnologija pogosto neprimerna za izmenjevanje velike količine malih podatkov. Cena transakcije je prevelika, transakcije so prepočasne, podatka se ne da pobrisati. Zato bločne verige niso primerne za na primer izmenjevanje in hranjenje podatkov o temperaturi tekom življenjske dobe svežega mleka od proizvajalca do trgovca. Pojavila so se že podjetja, ki s svojimi storitvami rešujejo te težave in nastopajo kot neodvisni posrednik med podjetji, ki skrbi za verodostojnost.

Nasvet: Ideje s področja veriženja blokov se lahko aplicira tudi na druge načine. Na voljo so že neodvisne platforme tretjih oseb, ki so primerne za zaupanja vredno izmenjavo poslovnih podatkov.

 

B. ALGORITMI

Poslovno odločanje je izredno zahtevna in odgovorna naloga v vseh podjetjih. Z dobrimi algoritmi bi sicer lahko nadomestili človeško razmišljanje, vendar je težko predvideti vsa pravila, ki jih uporabljajo ljudje pri svojem delu, razen pri najbolj monotonih delih. Še posebej težko je ta pravila opisati dovolj natančno, da bi jih lahko inženir lahko nato sprogramiral. Zaradi pomanjkljivosti in togosti klasičnih fiksnih algoritmov vsi računajo na razvoj umetne inteligence, ki bi samo ugotovila, kako je najbolje ravnati v določenih situacijah in kakšen je optimalni algoritem.

Umetna inteligenca, ki bi sama ugotovila, kako je najbolj ravnati v določenih situacijah, sicer obeta veliko. Vendar mora imeti umetna inteligenca na voljo veliko podatkov iz katerih se lahko nauči in pa nekoga, ki se bo odločil, kaj je dobra in kaj slaba odločitev. Tu pa spet trčimo na problem razpoložljivosti podatkov, ki smo ga obravnavali v prejšnjem poglavju. V poslovnem svetu, še posebej v industriji, ki nastopa povezano v velike in kompleksne oskrbovalne verige, so podatki razpršeni med več podjetji in nepovezani. Od kod naj se torej umetna inteligenca nauči in kaj naj uporablja za svoje odločitve?

 

Mit št. 2: Človek rešuje probleme bolje kot stroj na podlagi umetne inteligence

Od ljudi v podjetjih pogosto slišimo, da noben stroj ne more rešiti problema tako dobro, kot ga lahko on s svojimi izkušnjami in občutki. To drži le v primeru, če so obseg in okoliščine problema omejene. Človek lahko v svoji glavi dobro obvladuje le probleme z omejenim številom spremenljivk. Pri večjem številu vnaprej znanih spremenljivk pa človeško odločanje močno zaostaja za računalniškimi algoritmi. Kot primer pokažimo kompleksnost planiranja dostavnih poti za tovorna vozila:

Število vozil Število postankov na eno vozilo Število možnih poti med točkami za postanke
1 1 1
1 5 120
1 10 3.628.800
5 10 37.267.043.023.296.000

 

Nasvet: Pri razvoju rešitev morajo inženirji poskušati razumeti managerje, ki morajo pojasniti svoj način odločanja.

 

II. Roboti in avtonomni stroji

Če smo se v prejšnjem poglavju ukvarjali z upravljavskimi funkcijami v podjetjih si poglejmo še izvrševalske funkcije. Govorimo o delavcih v proizvodnji, logistiki, trgovini. Njihov unikatni doprinos k poslovanju podjetij so njihove oči, možgani in roke. Posledice pojava interneta stvari se bodo močno dotaknila tudi njih, celo prej kot upravljavska delovna mesta. Izvršujejo namreč rutinska in ponavljajoča se opravila, ki ne zahtevajo pretiranega analitičnega delovanja, in jih je lažje avtomatizirati.

Fizično delo v ponavljajoči se proizvodnji so marsikje že nadomestili s stroji, ki postajajo vedno bolj celoviti in jih v najbolj napredni obliki rečemo tudi »roboti«. Vendar stroji za svoje delovanje potrebujejo popolnoma predvidljivo okolje. Predmet, ki ga morajo obdelati, mora biti vedno na istem mestu, v isti obliki. Če je okolica nepredvidljiva, je človek nepogrešljiv. V takih nepredvidljivih okoljih se uveljavlja t.im. obogatena (augmented) resničnost, kjer delavcu tehnologija pomaga k pravilnemu in učinkovitemu delovanju. Delavcu večinoma pomagamo z nosljivo tehnologijo. Kamera, ki jo delavec nosi na sebi, računalniku pomaga zaznati okolico delavca, preko ekrana, slušalk ali pametnih očal pa delavec od računalnika prejme navodila za delo. Gre za trenutno izredno učinkovito kombinacijo človekovih kognitivnih in ročnih spretnosti z računalnikovo analitiko in procesno zmogljivostjo, ki se bo vedno bolj pogosto pojavljala. Včasih ji rečejo tudi kolaboracija med roboti in človekom oz. kolaborativni robot.

Prikaz dveh primerov kolaborativnih delovnih mest in obogatene resničnosti:

 

Kakšne pa so posledice take digitalizacije izvrševalskih delovnih mest? Kaj si o tem mislijo podjetja in kaj delavci? V časopisih berete naslove, kot so na primer »Prihajajo roboti in vzeli vam bodo delovna mesta!«. Kaj žene podjetja, da v svoje procese uvajajo avtomatizacijo in robotizacijo?

Prvi razlog za avtomatizacijo je v želji po povečevanju lastne produktivnosti – narediti čim več s čim manj vložka in čim hitreje. V to podjetja žene potreba po konkurenčnosti in zahteva lastnikov po povratku njihovega kapitalskega vložka.

Drugi vzgib podjetij pa je v pomanjkanju primernih delavcev. Podjetja po celi Evropi zadnja leta vedno težje dobijo delavce, ki bi bili pripravljeni opravljati manj zahtevna in manj plačana delovna mesta. Težko je dobiti delavce v proizvodnji, skladiščnike, voznike tovornih vozil. Zato so podjetja primorana iskati tehnološke rešitve in vedno bolj zahtevajo robotizacijo.

Vmesna rešitev med ročnim delom in robotiziranim delom so že omenjene hibridne rešitve (nosljivi senzorji, glasovna komunikacija, pametna očala…).

 

Mit št. 3: Zaposleni se upirajo digitalizaciji

Zaposleni se sicer res upirajo digitalizaciji, saj to predstavlja spremembo in sprememb se večina ljudi boji. Digitalizaciji se upirajo tudi iz osebnega strahu, da bodo izgubili lastno delovno mesto. Razumljivo! Hkrati pa je res tudi to, da so podjetja prisiljena iskati avtomatizacijo in robotizacijo, ker za nekatera delovna mesta ne najdejo več dovolj zaposlenih. Bazen delovne sile je namreč omejen.

Kaj je torej vzrok in kaj posledica? Pomanjkanje zaposlenih ali roboti?

Na tem mestu lahko omenimo tudi rezultate raziskave »Will robots really steal our jobs?«, ki so jo v letu 2018 naredili v podjetju Pricewaterhouse Coopers (PwC). V študiji so napovedali, da bo okoli leta 2035 po svetu izginilo okrog 30% sedanjih delovnih mest v trgovini, 40% v industriji in 50% v logistiki. V Sloveniji naj bi zaradi avtomatizacije izginilo okoli 45% delovnih mest! Skoraj največji odstotek v celotni skupini od 29 obravnavanih držav!

Vir: [1] PWC, Will robots really steal our jobs, 2018

 

Nasvet: ne pozabite na delavce, ki morajo uporabljati IT rešitve ali delati skupaj z roboti. Delavce te novosti lahko globoko motijo.

 

Mit št. 4: zaradi avtomatizacije narašča produktivnost

Če slišimo izjavo, da zaradi avtomatizacije delovnih procesov narašča produktivnost, bomo brez veliko razmišljanja prikimali. Zato so bili rezultati raziskave OECD iz leta 2016 izredno presenetljivi. V večini OECD držav se je rast produktivnosti namreč upočasnila! Do leta 1980 je produktivnost rasla z okrog 4% letno, v letih okoli 2010 pa je rast produktivnosti padla na 1% letno. Kaj je razlog za to? OECD je postavil tezo, da se digitalne tehnologije v resnici v gospodarstvo širijo počasneje, kot si mislimo, hkrati pa so bili največji učinki digitalizacije že doseženi.

Nasvet: iščite poslovne rezultate uvedbe tehnoloških rešitev, ne zasledujte samo uvedbe tehnologije kot take.

Vir: [2] The global productivity slowdown, technology divergence and public policy: a firm level perspective, Dan Andrews, Chiara Criscuolo, Peter Gal, 2016

 

III. Poslovni izzivi podjetij

Ko razmišljamo o uporabi Interneta vsega v podjetjih, ne smemo pozabiti ključnih gonil za kakršne koli spremembe v poslovanju industrijskih podjetij: povečevanje produktivnosti in posledično večjih dobičkov in povratka investicije. Podjetje se ne bo odločilo za investicijo, kot je uvedba digitalizacije, če v njej ne bo videlo poslovnih koristi. Čist inženirski pristop k tehnoloških inovacijam za podjetja ni dovolj. Potrebujejo jasno vidne koristi zase. Če pa pogledamo na to, kako na poslovne odločitve gledajo posamezni odločevalci v podjetjih, ne smemo pozabiti na njihove človeške lastnosti:

  1. Težko razumevanje potencialov tehnološkega napredka, kratkoročnih in dolgoročnih
  2. Strah pred spremembami, odpiranjem in povezovanjem

»Delo 2.6.2016: Več kot polovica organizacij se sooča z izzivi oblikovanja pravilne strategije, kako novo tehnologijo in inovacije uporabiti za nove poslovne modele in storitve in kako tehnologija pomaga pri rasti, produktivnosti, zdravju človeka, mobilnosti ter pametni uporabi naravnih virov.«

 

Mit št. 5: podjetja se o spremembah odločajo na podlagi analiz

Analize so pogosto res podlaga za poslovne odločitve. V resnici pa se na koncu o neki poslovni potezi odloči človek z vsemi svojimi frustracijami in pomanjkljivostmi. Pogosto so poslovne odločitve instinktivne ali zasnovane na črednem in ohranitvenem nagonu in ne na analitičnem pristopu.

Nasvet: razmišljajte celovito, upoštevajte vse od osebnosti ljudi do poslovnih koristi nove tehnologije

 

Zaključek

Internet stvari, internet podjetij in digitalizacija so gibanja, ki se jim podjetja ne smejo izogniti, če želijo biti uspešna. Pogosto pa uporaba novih pristopov zahteva tudi spremembo miselnosti v podjetjih. Zahtevana je večja stopnja odprtosti, deljenje podatkov, več sodelovanja. Podjetja morajo premagati strah pred temi spremembami in se povezati v čvrste in hkrati fleksibilne oskrbovalne verige, ki pa postajajo vedno bolj kompleksne. Obvladovanje modernih digitaliziranih oskrbovalnih verig bodo prevzela specializirana podjetja, ki bodo prevzela odgovornost za povezovanje in učinkovitost cele verige. To bo tudi manjšim podjetjem močno olajšalo vstop v velike svetovne oskrbovalne verige. Prihodnost je v odprtih digitalnih povezovalnih platformah.

 

Literatura

 

 

SHARE
Being part of the Spica management team for more than 15 years, Andrej Planina is considered a leading regional expert in the field of business mobile solutions and technologies for automatic identification. He obtained extensive knowledge working as a project manager for major organizations in the region. Well aware of the business aspects in information processes, Andrej is the author of some of Spica’s successful products. An award-winner for the best innovation for the "Intelligent safety control system“, he is regularly invited to share his knowledge as the lecturer at the University of Ljubljana (Faculty of Engineering and Computer Science, Faculty of Economics). When not working for Špica, he is a passionate wine taster and blogger. Find out more at https://vinovino.si/